Jaz sem tista dušica, ki vedno opazi druge. Zaznam njihovo počutje, stisko ali pa dobro voljo. Pred Bars-i sem vse to zaklepala vase in v svoje telo. Če je bil kdo drug slabe volje, sem jaz postala slabe volje. Če je bil kdo drug živčen, to ni dobro vplivalo name. Poleg tega sem vedno želela ugajati in ugoditi drugim. Da bi bili drugi veseli, zadovoljni in dobre volje. In če niso bili, sem vedno krivila sebe. Se morda najdete v tem? Naporno, kajne? 😉
Ugotovila sem, da imam svojevrsten dar. Da je moje zaznavanje in čutenje darilo. Da s tem lahko dejansko drugim pomagam. Če in ko me za to prosijo in so za to pripravljeni kaj tudi sami storiti. Sicer pa to ni moje. Če je nekdo živčen, slabe volje, v dreku in želi tam biti, je zaradi mene lahko. S tem se več ne ukvarjam. To je njegov drek. Ne trosim ga več po sebi in delam še večje gnojnice. S tem v resnici nikomur ne pomagam. Vsak posameznik mora pri sebi razrešiti, kar želi, če želi. Še vedno zaznavam druge ljudi in okolico, a ne na način, da to zaklenem vase, me tišči v prsih ali trebuhu, sem živčna ali imam občutek, da moram nekaj narediti, zato ker zaznavam, da si nekdo želi, da nekaj storim. Storim, kar želim storiti jaz. In ko to izberem.
To pomeni, da sem dala v ospredje sebe in svoje potrebe, čeprav se včasih zdi, da so v nasprotju s potrebami in željami drugih, včasih tudi meni bližnjih in najbolj dragih ljudi. To je zame včasih pomenilo, da sem egoistična, kar pa nisem želela biti. Resnica je ta, da, kadar izbiramo zase in osrečujemo sebe, delamo boljši svet in prostor tudi za vse okrog nas. To ni vedno za vse lahkotno in udobno, vendar pa je na dolgi rok za vse najboljše. Če v svojih dejanjih in namenih nismo iskreni in ne delamo tako, kot res želimo in čutimo, nikomur v resnici s tem ne pomagamo in ne delamo usluge.
Tile dve stvari zame nista bili mačji kašelj. Marsičesa sem se razumsko zavedala že prej. Ampak čustveno, zaznavno, pa ni šlo kar tako stran. Občutki krivde in teže v prsih so ostajali. Z Bars-i in ostalimi orodji pa so se raztopili in razblinili kot milni mehurčki.
Z Bars-i ljudje in situacije nimajo več takšnega vpliva na nas. Na ta način postajamo bolj svobodni. Bolj lahkotni in bolj veseli.
Tudi s tem, kakšna naj bi bila kot mama ter kako vzgajam svojega otroka se ne obremenjujem več toliko. To ne pomeni, da mi je vseeno in da več nikogar ne poslušam in ne spremenim mojih navad, če vidim, da ne delujejo, ampak najbolj pa sledim sebi in delam tako, kot vidim, da deluje zame in za mojega otroka. Glede na to, kar sem napisala v uvodu, sem na začetku večinoma vedno sledila potrebam in željam otroka. Vendar pa to ni vedno delovalo tudi zame. Pa na dolgi rok to ni niti najboljše za otroka. Sedaj vse bolj upoštevam oba in v izbire vključujem dobrobit obeh. Vzgoja je sicer proces in nenehno spreminjanje in učenje. Tako kot pravzaprav vse v življenju. Pomembno je le, da smo v duši mirni, da se ne ukvarjamo toliko z okolico, da sami sebe ne obsojamo niti za pretekla dejanja, niti za to, kar in kdor smo danes in kakšne izbire delamo, ne glede na to, kaj delajo in mislijo drugi. Enako je veličina nas in hkrati svoboda v tem, da drugih ne obsojamo, ampak jim pustimo biti. V njihovem dreku ali sijaju.
Z Bars-i si edino veliko lažje sijoč/a. Kar ne pomeni, da ne pridejo trenutki, ko nisi najbolje. Ampak z eno Bars seanso, kakšnim orodjem iz Access Consciousness-a, vprašanjem, si lahko takoj bolje, lahkotnejše, greš ven iz uma in tako si pripravljen/a na še večje zmage in sijaj. Če si to želiš in izbereš seveda.
Kaj pa vi izbirate zase?
Če bi se mi radi pridružili na delavnici, je več informacij o naslednji delavnici tule.
Tule pa je prvi del zapisa o tem, kaj se je zame spremenilo po Access Bars delavnici.
Če vas zanima video prestavitev Access Bars tehnike, si jo lahko ogledate spodaj: