Jaz sem tista dušica, ki vedno opazi druge. Zaznam njihovo počutje, stisko ali pa dobro voljo. Pred Bars-i sem vse to zaklepala vase in v svoje telo. Če je bil kdo drug slabe volje, sem jaz postala slabe volje. Če je bil kdo drug živčen, to ni name dobro vplivalo. Poleg tega sem vedno želela ugoditi drugim. Da bi bili drugi veseli, zadovoljni in dobre volje. In če niso bili, sem vedno krivila sebe. Se še kdo najde v tem? Naporno, kajne?

Ugotovila sem, da imam svojevrsten dar. Da je moje zaznavanje in čutenje darilo. Da s tem lahko dejansko pomagam drugim. Če in ko me za to prosijo in so za to pripravljeni kaj storiti. Sicer pa to ni moje. Če je nekdo živčen, slabe volje, v dreku in želi tam biti, je zaradi mene lahko. S tem se več ne ukvarjam. To je njegov drek. Ne trosim ga več po sebi in delam še večje gnojnice. S tem v resnici nikomur ne pomagam. Vsak posameznik mora pri sebi razrešiti, kar želi, če želi. Še vedno zaznavam, a ne na način, da to zaklenem vase, me tišči v prsih ali trebuhu, sem živčna ali imam občutek, da moram nekaj narediti, zato ker zaznavam, da si nekdo želi, da nekaj storim. Storim, kar želim storiti jaz.

To pomeni, da sem dala v ospredje sebe in svoje potrebe, čeprav se včasih zdi, da so v nasprotju s potrebami in željami drugih, meni bližnjih. To je zame včasih pomenilo, da sem egoistična, kar pa nisem želela biti. Resnica je ta, da, kadar izbiramo zase in osrečujemo sebe, delamo boljši svet in prostor tudi za vse okrog nas. To ni vedno za vse lahkotno in udobno, vendar pa je na dolgi rok za vse najboljše. Če v svojih dejanjih in namenih nismo iskreni in ne delamo tako, kot res želimo in čutimo, nikomur v resnici s tem ne pomagamo in ne delamo usluge.

Tile dve stvari zame nista bili mačji kašelj. Marsičesa sem se razumsko zavedala že prej. Ampak čustveno, zaznavno, pa ni šlo kar tako stran. Občutki krivde in teže v prsih so ostajali. Z Bars-i in ostalimi orodji pa so se raztopili in rablinili kot milni mehurčki.

Tako ljudje in situacije nimajo več takšnega vpliva na vas. Na ta način postajamo bolj svobodni. Bolj lahkotni in bolj veseli.

Tudi s tem kako dobra ali slaba mama ter kako vzgajam se ne obremenjujem več toliko. To ne pomeni, da mi je vseeno in da več nikogar ne poslušam in ne spremenim mojih navad, če vidim, da ne delujejo, ampak vse bolj pa res sledim sebi in delam tako, kot deluje zame in za mojega otroka. Glede na to, kar sem napisala v uvodu, sem vedno sledila tudi potrebam in željam otroka. Vendar pa to ni vedno delovalo tudi zame. Sedaj nekako balansiram oboje. Vzgoja je sicer proces in nenehno spreminjanje in učenje. Tako kot pravzaprav vse v življenju. Pomembno je le, da smo v duši mirni, da se ne ukvarjamo toliko z okolico, da sami sebe ne obsojamo niti za pretekla dejanja, niti za to, kar smo danes in kakšne izbire delamo, ne glede na to kaj delajo in mislijo drugi. Enako je veličina in svoboda v tem, da drugih ne obsojamo, ampak jim pustimo biti. V njihovem dreku ali sijaju.

Z Bars-i si edino veliko lažje sijoč. Kar ne pomeni, da ne pridejo trenutki, ko si še malo v drekcu. Ampak z eno Bars seanso, kakšnim orodjem iz Access Consciousness-a, vprašanjem si spet dober in pripravljen na še večje zmage in sijaj. Če si to želiš in izbereš seveda.

Kaj pa vi izbirate zase?

Če bi se mi radi pridružili na delavnici, je več informacij o naslednji delavnici tule.

Tule pa je prvi del zapisa o tem, kaj se je zame spremenilo po Access Bars delavnici.