Moja sestra je (tako kot jaz in tudi vi vsi) veličastna kreatorka. Razlika med nami je samo v tem, koliko se tega zavedamo in kako ustvarjamo, zavestno ali nezavedno.
No, recimo da midve s sestro stopava po poti zavestnega ustvarjanja, vendar pa se nama še vedno zgodi, da si za svoje uspehe ne dava priznanja. Ampak vam se to ne dogaja, kajne? 😉
Ko gledam sestrino kreiranje, se mi zdi, da ji odlično uspeva v želeni smeri njenega uspeha in razvoja. Ampak njej se vedno ne zdi tako. Zakaj? Zato, ker si ne da priznanja za vsa veličastna dela, ker ima svoja pričakovanja, kako naj bi se stvari prikazale in ker gleda v napačno smer. Ker daje pozornost in pomembnost tistemu, kar še vedno ni tako, kot bi si ona želela in si je zamislila.
Ampak vam se to ne dogaja, kajne…? 😉
Če pa slučajno poznate koga podobnega, pa mu le priporočite branje tega prispevka… 🙂
Ok, dovolj o moji sestri. Dogodki iz resničnega življenja mi služijo kot navdih za pisanje, ker vem, da smo v nekaterih pogledih vsi isti in želim, da to ozavestimo in si damo priznanje za vsa naša veličastna dela in naše mini uspehe. Ker le tako bomo veseli in kreirali še več vsega, kar si želimo. Predstavljajte si, da nekomu ves čas dajete darila, on pa nikoli ni zadovoljen. Mu boste še z veseljem dajali? Verjetno si tako »misli« tudi Vesolje… No, Vesolje se v resnici odziva na našo vibracijo… In vibracija nezadovoljstva privlači še več tega. Vibracija veselja, hvaležnosti in praznovanja pa več tega. Niti ne gre za neko Vesolje izven nas, ampak vesolje znotraj nas… Ker smo tako in tako eno in povezani z vsem in vsemi…
In kadar tako opazim nekaj pri nekom drugem, se vprašam, kje sama počnem isto. Kadar vidite v nekom nekaj slabega, ali nekaj dobrega, česar si on niti ne priznava, se vprašajte, kje sem sam/a ista? In potem naredite korak naprej v želeno smer.
Velikokrat imamo visoko leteče cilje in sanje, ki nas zadržujejo pred vsakodnevnim uspehom, ker bi šli radi iz enega ekstrema takoj v drugega. In potem se poti sploh ne lotimo, ker se nam že v startu zdi nemogoče in nimamo pojma kako bomo do tja prišli. Naj vam tu prišepnem, da ni potrebno. Samo prvi korak storite. Pa drugi. In tretji… Ali pa začnemo in takoj obupamo, ker se ne prikaže v enem dnevu in točno na način, kot smo si zamislili. In potem spregledamo, da se je marsikaj od želenega že zmanifestiralo, samo ozavestili nismo, nismo si dali priznanja, ker se je prikazalo drugače, kot smo mislili.
Zato bi bilo dobro, če spustimo pričakovanja kako naj se nekaj prikaže in samo sprašujemo po tistem, kar želimo, da se prikaže. Spustimo tudi svojo kontrolo, ker ima ultimativno kontrolo Vesolje in kar se lahko spremeni, se bo spremenilo v pravem času. In kar se ne more, se ne bo.
In vmes… Praznujte svoje življenje in vsako malenkost. Ko vam nekdo podari obleke za otroka, šopek rož, odda svoj parkirni listek za avto, ker traja še eno uro, on pa ga več ne rabi, ko ste uresničili katerega izmed svojih ciljev – malih ali velikih… Pozornost usmerite na vse, kar vam dobro uspeva in ne toliko na tisto, kar še ni tako, kot bi radi. Verjetno itak ne bo nikoli točno tako. Kaj če bo še boljše? 😉