Razen hrane mislim. O tem, da fizično hrano dostikrat nadomestimo z dušno, sem že pisala. Danes pa želim deliti s tabo, kako je moja odvisnost izzvenela, ko sem začela hraniti svojo dušo. Bila sem odvisna od hrane, da. Najbolj od sladkarij. Tako zelo, da nisem zdržala od avta do doma, da bi pojedla piškote in/ali čokolado. Nikoli ni bila dovolj samo ena škatla. Prej nisem razumela kako lahko vzameš samo en košček čokolade. Poješ pač celo. Ne malo. Raje veliko. En del sem vedno pojedla že med potjo. Takrat je bilo to zame težko priznanje. Danes ni. Ko si ozdravljen, je lahko. Zato del svojega dela danes posvečam temu – da pomagam vsem vam, ki vam lahko…

Kaj torej danes delam drugače in kako je možno, da danes pojem samo košček ali tablico čokolade na vsake kvatre?

Najprej h koščku. Danes res jem tako, kot mi narekuje telo. Jem za telo. Ne za dušo. Moje telo ne potrebuje zares toliko sladkorja. Vsake toliko mu zapaše nekaj sladkega (dodatno – ker sladkor je tudi v sadju, v žlički kokosovega sladkorja zjutraj v kavi itd.) in to mu dam. Kmalu ima dovolj. Milka čokolada mu je danes ogabna. Presladka je. Ker je ozdravljeno. Ko si odvisnik, si pač odvisnik in sploh nimaš prave mere in okusa. Tudi sirova štručka iz Hoferja mi je pogosto presladka. Ko enkrat zmanjšaš vnos sladkorja v telo, postaneš res bolj občutljiv nanj. Hvala bogu. Jem, ko sem lačna. In to je pravzaprav pogosto. Ko ješ, ko si lačen, imaš pravi občutek, kdaj je dovolj, kdaj si sit. Ko ješ, ko nisi lačen, tega občutka sploh ni. In se lahko kar bašeš do onemoglosti. Ko ješ, ko si lačen, ti ne bo zares pasala čokolada, čips ipd. oz. se od tega ne boš najedel. To ni hrana, ki jo potrebuje tvoje telo. Moje telo trenutno ful rabi beljakovine. Zato tudi jem več mesa (pa ne vsak dan in vsakega).

Sedaj pa k ostalemu.

Veliko več sem sama s sabo. Včasih v svoji družbi nisem tako zelo uživala, ker se mi je zdelo, da moram ves čas nekaj početi, se z nekom družiti, nekam hoditi, se zabavati, hoditi ob petkih zvečer ven, ampak to na koncu zame večinoma sploh ni bilo zabavno. Večinoma me je utrudilo in pahnilo v rahlo depresivno stanje. Dokler nisem po mnogih letih in poskusih dokončno ugotovila, da to nisem jaz. To res ni zame.

Berem. Obožujem knjige. Iz knjižnice. In kupujem jih. Nekdo je zadovoljen z novimi čevlji in se jim nikakor ne more upreti. Jaz pa se težko uprem knjigam. In to tistim pravim. Ne elektronskim. To me ne pritegne.

Pišem. Vedno sem rada pisala. Ampak sem to vmes kar opustila oziroma preredko pisala. Več kot pišem, bolje sem. Kadar sem dobro, z veseljem pišem. Ko pridejo dnevi, ko sem manj dobro, pa tudi, saj je pisanje moja terapija in me velikokrat spravi v boljšo voljo.

Otroka imam. To malo, čudovito bitje, do katerega čutim toliko ljubezni in hvaležnosti. In on do mene. Upam. 😉 Kako si lahko slabe volje in nesrečen, ko imaš otroka, ki te je vedno iskreno vesel, ko pride iz vrtca ali pa ko lahko s tabo ostane doma kak dan? Tako kot nekomu dneve lepšajo živali, jih meni moj zlati otroček. Pa tako ali tako je treba vedno z njim nekaj početi, nikoli ti ni dolgčas, nikoli nimaš preveč časa… Najbolj depresivna sem bila, ko sem imela preveč časa za razmišljanje in delanje vse sorte neumnosti. Sedaj tega več ni. Kar pa ne pomeni, da si ne vzamem NUJNO potrebnega časa zase (za branje, počitek, pisanje, delo, itd.). Imeti premalo časa je enako nevarno kot imeti ga preveč.

Nisem mama, ki bo svoje življenje totalno podredila otroku. Čeprav sem dosti z njim. Kljub temu imam tudi druge radosti. Moje delo me dejansko veseli. Ne hodim v službo, kjer moja energija ne resonira s šefovo ali sodelavčevo, ne opravljam dela, ki me ne veseli, ne sedim cel dan v pisarni za računalnikom, nimam gospodarja, ki mi odreja kaj, kdaj, kako in zakaj kaj moram, česa ne smem in kaj da. Uhhh. To toliko pomeni. Vsaj meni. Ta svoboda.

Pa vendar na začetku svoje svobodne poti tudi nisem bila takoj srečna in osmišljena. Ker začetek moje poslovne poti še ni bila moja prava pot. Takrat si še nisem popolnoma zaupala, bila popolnoma samozavestna in niti nisem še točno vedela, kaj točno naj bi počela. Saj se mi je ves čas svitalo, ampak na začetku svoje poti sem se preveč ukvarjala s tem, kaj ljudje iščejo, rabijo, kaj naj bi se prodajalo itd. (kot te btw večinoma učijo)… Ko sem ugotovila oziroma mi je moje telo pokazalo, da to zanj ne deluje, sem se ustavila in spremenila smer jader. Ne nasproti mojemu vetru. Ampak v smeri mojega vetra. Začela sem delati to, kar sem, kar lahko dam, kar me radosti in veseli. In ozavestila moja omejujoča prepričanja v zvezi z denarjem ter jih začela spreminjati.

Začela sem se imeti rada. Takšno kot sem. Ne potrebujem več človeka (ali učitelja) ob sebi, da mi izpoveduje mojo vrednost, lepoto, dobroto ali karkoli… Vem, kaj nosim v sebi. In sem na to prekleto ponosna.

Zato tudi vem, kaj lahko dam na delavnicah, skozi pisanje in meditacije. In tako tudi posel drugače steče.

Pa partnerski odnos…

Vse…

Hvaležna sem. Iskreno hvaležna. Vsak dan. Da sem živa. Za vse. In vsak dan je več prijaznih, dobrih ljudi okrog mene, srečnih naključij in trenutkov čarobnosti. Ker verjamem v njo. In jo iščem. Kar iščeš, to išče tebe… 😉

Zatorej… Še enkrat… Res ni vse v hrani…

Če te je zamikalo druženje z mano in si želiš spremembe, kot se je zgodila meni, pridi na Komuniciram s telesom.