Zadnje čase mi vse večkrat poveste, da vam moji zapisi služijo in da širim pozitivno energijo. Vesela sem in hvaležna sem. Če eni osebi pomaga, kar napišem, je namen dosežen.

V resnici vse to delam tudi zase. Ker mene veseli. Ker meni pomaga. Ker je to moja lahkotnost. Pridejo seveda dnevi, ko se vprašam, če bi res celo sebe izlila in pokazala svetu in kaj mi je tega treba, ampak potem nadaljujem.

Da so moji zapisi tako pestri in sploh lahko nastanejo, je potrebno kar nekaj življenjskih izkušenj. In to ne samo lepih. Če nikoli ne spoznaš teme, ne ceniš svetlobe.

V zadnjem času sem se ujela v zanko pozitivizma in prevelikih pričakovanj do sebe in svojega telesa. Nikoli ne bi smela zboleti, nikoli biti utrujena, vedno bi morala biti pozitivna, odprta za družbo in zabave, pa nisem. Ker je moje telo v obdobju sprememb in izzivov 3x zbolelo, sem bila razočarana. Ker jaz očitno nikoli ne smem zboleti. Ker sem pač močna. Ker opravljam energijsko delo. Ker se lahko sama pozdravim. Ker… Ker… Ker…

Ni res!

Živimo v svetu kontrastov. Ne gre za dobro in slabo. Gre za dan in noč. Dve različni kvaliteti. V nas je vse to. V vsakem izmed nas. Naša odločitev in izbira je kaj bomo hranili. Ampak s tem, ko se nečemu upiramo, se to še bolj strjuje v naši realnosti.

Zato sedaj povem na glas in sprejemam ta del mene, ki mu gredo ljudje občasno na živce, ki vidi neumnosti tega sveta, ki mu je žal za to, ki mu je še vedno mar za druge ljudi in včasih ne zna izklopiti gumba za to, ki rabi počitek, ki ga boli glava, ki se sekira, ki preveč razmišlja, ki zboli. In v tem trenutku se je v meni prebudila beseda OPROSTI. Zavedla sem se, da je bilo moje ravnanje podobno temu, kot bi od svojega ljubimca ves čas pričakovali, da bo dostavljal samo tisto, kar smo si mi zamislili in bi ga imeli radi samo, kadar je vesel, dober, zdrav, energičen in nasmejan, ko bi šel v svoje nasprotje, pa bi ga potisnili stran od sebe. In zato, telo moje sladko, oprosti, sprejemam te, kakršnokoli že si. Rada te imam v tvoji temi in svetlobi.

Čeprav je bistvo Accessa v neopredeljevanju in nesojenju, v tem da objamemo dobro, slabo, pozitivno, negativno oziroma da stvarem in ljudem ne dajemo več teh predznakov, se še vedno ujamem v tem, da jih dajem sebi in drugim. Ja, življenje je popotovanje in nenehno učenje…

In kdor želi biti luč, mora zdržati gorenje. 😉 Plus rabi Bars – e (Mislim, da jih že predolgo nisem prejela – hihi). 🙂

Vsak večer pade tema. Naučili smo se, da je takrat čas za spanje. In to je nekaj, česar se učim tudi sama. Ko pride čas teme v življenju, je čas za umik in počitek, ne za brezglavo delovanje. Zame je to čas za umik v moje globine. Za čas, ko grem v svoje podzemlje. Kaj ni zanimivo, da to sovpada tudi z letnim časom zime? Ko se tudi živali in medvedki umaknejo? Čeprav to vem, bi moj um očitno večkrat rad izsilil kaj drugega. Ali pa se še vedno preveč usklajujem z okolico…

Zavedanje je prvi korak do spremembe. In dopuščanje. Potem naj sledi delovanje (ali počitek) iz te energije.

Rada vas imam!

Zate sem pripravila PRIROČNIK
7 navad za več radosti

Darilo ob prijavi na e-novice!

Hvala, v kratkem boste prejeli darilo.