Ne predstavljam si svojega življenja, njegovega smisla in lastne vrednosti zgraditi okrog ene osebe, službe, posla, odnosa, nepremičnine, nečesa materialnega…

Okrog stvari, ki jim dajemo pomembnost zgradimo neko trdnost in če karkoli od tega razpade, se zdi, kot da se nam potem sesuje cel svet.

Če danes ostanete brez svojega partnerja, brez svoje lastnine, brez svoje službe, brez svojega posla, kaj boste? Izgubljeni, žalostni, razočarani, jezni? Do vsega tega imate pravico in vse to je ok. Nič narobe s tem. Niti nič prav v zvezi s tem. Je pač izbira.

Danes z večjo lahkoto govorim o izbiri. Ko sem dojela, da je res vse izbira. Da si dejansko življenje krojimo sami. Da sami krojimo odzive na stvari. In naše počutje.  

Iz tega razloga si ne predstavljam več, da bi moj partner bil moj najpomembnejši drugi. Kaj ni bolj zabavno in lahkotno, če mu rečemo nepomembni drugi? 😉

To ne pomeni, da ti zanj ni mar, da zanj nisi hvaležen, da ga ne spoštuješ, da ti ni lepo z njim, da ne uživaš z njim, pomeni samo, da se zavedaš tega, da je tvoj partner svobodna oseba. In enako si to ti. Da v življenju ni nič stalnega. Da so edina stalnica spremembe. To pomeni, da se lahko vajino partnerstvo spremeni in tudi konča. Kaj če bi razmerja začenjali na način, da vemo, da se lahko konča in ne da upamo, da se nikoli ne bo končalo? Kaj če bi bilo partnerstvo prekiniti tako lahko kot dati odpoved v službi? In ja, vem, da se zatakne tudi tu. Velikokrat ni lahko. Ravno zaradi te pomembnosti, ki jo dajemo tudi službi, poslu in še marsičemu.

Ampak jaz nisem moja služba, moje delo, nisem moj partner, nisem hiša, v kateri živim. V vsem tem lahko uživam (upam), dokler pač uživam. In lahko si nekoč premislim. Grem naprej. Izberem nekaj novega, drugačnega. Lahko si premisli moj delodajalec, moj partner, moj prijatelj in kaj če s tem ni nič narobe? Zakaj bi nekoga, ki to stori obsojali? In zakaj bi obsojali sebe, če smo mi tisti, ki si premislimo oziroma nečesa ne čutimo več? Spreminjamo se… Kaj ni lepota življenja prav v spremembah, v raznih dogodivščinah? In če nekaj deluje zate celo življenje, če te osrečuje, tudi prav. Samo zakaj bi ostajali nekje, z nekom nesrečni, ker ste nekoč podpisali pogodbo? Če se kdaj poročim, bova napisala svoje zaobljube in ne neke, ki mi jih bodo posredovali drugi. Kaj če bi si ob poroki zaobljubili, »skupaj bova dokler nama bo to zabavno, dokler si bova oba to želela, in če nekoč, nekdaj, na neki točki to ne bo več delovalo, se lepo posloviva.« Morda celo ostaneva prijatelja, si pomagava, ampak pač nisva več partnerja kot prej. Zakaj bi se z nekom, s komer smo delili veliko let življenja, posteljo, imamo morda celo skupne otroke, potem prepirali, sovražili, si nagajali, se ne razumeli?

Življenje lahko zares ceniš šele, ko se zavedaš njegove minljivosti. Kaj če je tako tudi z razmerji? Kaj če bi se vsak dan zavedali, da je morda to naš zadnji dan s to osebo? Kakšna bi bila naša razmerja, če bi bili vsak dan znova hvaležni za osebo, s katero smo? In kaj če bi se vsak dan znova vprašali, si danes tudi (ali še vedno) izbiram to osebo ob sebi?  

In kaj če bi najpomembnejša oseba v vašem življenju postali vi sami?

Ko enkrat veš kdo si, kaj si, ko ljubiš življenje in lahko totalno ljubiš svoje delo, svojega partnerja, obožuješ svoj dom, avto, karkoli, a hkrati nisi na to navezan in temu ne daješ pomembnosti, si svoboden…

Ker v resnici… Je vse to samo prehodno… Je to samo ena izmed iger, ki jo bomo odigrali… In naslednjič se morda družimo z istimi akterji, na istem planetu ali pa gremo nekam drugam… Z nekom drugim…

Na koncu pa smo tako ali tako z vsemi povezani. V vseh smo. Z vsemi smo. Vse smo. Zato ni potrebe po navezanosti na karkoli in kogarkoli…

Zate sem pripravila PRIROČNIK
7 navad za več radosti

Darilo ob prijavi na e-novice!

Hvala, v kratkem boste prejeli darilo.