Ne mislim na tisto potrpežljivost, ko čakaš že skoraj celo življenje, da se kaj okrog tebe spremeni, da boš srečen. Ko čakaš na jutri… Ko prelagaš… Ko misliš, saj bom enkrat, potem pa ta enkrat pride ali pa ne…

Mislim na tisto potrpežljivost, ko se odločiš zase in za svoje sanje. Ko začneš delati korake naprej, pa v druge smeri… In želiš vse takoj in zdaj. In če tega ni, cepetaš kot mali otrok, ki ni dobil lizike ali česarkoli si je namislil v tistem trenutku v trgovini. Vsega ostalega, kar ti starši nudijo vsak dan, pa tisti trenutek ne vidiš, ker si v svojem filmu, da hočeš prav tisto liziko in če je ne dobiš, potem nič ne gre po planu, nič se nikamor ne premika in ti si že ves obupan, kdaj se ti bodo uresničile sanje o tej liziki… 😉

Se prepoznate?

Pogosto nas pri tem, da se premaknemo naprej, drži nazaj to, da si do pikice natančno zamislimo kako bi nekaj (naša prihodnost) moralo izgledati. Življenje pa nas ponavadi preseneti po svoje. Preseneti nas lahko tudi močno v pozitivnem smislu, če nismo toliko vezani na pričakovan rezultat. Pričakovanja uničijo veliko stvari. Pomislite na pare, ki se leta in leta trudijo zanositi, potem pa opustijo pričakovanja in po letih neuspelih poskusov, ko več nič ne pričakujejo, doživijo čudež. Zato se mi zdi smiselno cilje postavljati malo bolj ohlapno, bolj povezano s tem, kako se želimo počutiti in kakšno kvaliteto življenja si želimo. Marsikdaj namreč mislimo, da nas bo BMW bele barve osrečil, pa nas morda v resnici ne. Morda nas bolj osreči občutek, da se nam ni treba prebijati iz dneva v dan, šteti fičnikov in da imamo dovolj, da si lahko privoščimo ta beli BMW. Bolj nas verjetno osreči občutek svobode, varnosti in to, da lahko živimo po svoje, se ne počutimo ujeti in prikrajšani. In to je možno tudi brez tega BMW-ja. Morda koga dejansko osreči točno ta in ta avtomobil in znamka, ampak večinoma cilje definiramo na tak način, potem ko jih dosežemo, pa nas sploh ne osrečijo… Bistvo je, da uživamo tudi na poti do cilja… Tega nam velikokrat manjka… Žrtvujemo svoj čas in energijo, da zaslužimo denar, da si lahko nekaj privoščimo, potem pa nas to kratkotrajno zadovolji, kmalu pa se vrnemo jovo na novo v staro.

Ko morda ugotovimo, da to za nas ne deluje, se odločimo za drugo pot. Ampak velikokrat še vedno ostanemo vezani na pričakovanja in rezultate. Sedaj morda celo uživamo na poti, delamo srčno, smo bolj svobodni, ampak še vedno… Čakamo… Na več denarja… Več tega… Da bo tako in tako… Se vmes sprašujemo, dvomimo itd. in na ta način blokiramo uresničitev…

Manjka nam potrpežljivosti in vere… V malo čarobnosti… V to, da bo.

Takrat se spomnite na seme. Kako nastane otrok? In koliko našega dela je po tem, ko je seme zasajeno potrebnega? Nič. Ali zelo malo. Ko je seme enkrat posajeno, samo raste in se razvija in pride, ko je njegov čas. To seme ponavadi zori 9 mesecev. Ker vemo, da obstaja, ker ga čutimo in lahko pogledamo z ultrazvokom, se ga veselimo in ga nestrpno pričakujemo. Če dobro pomislimo, je vse skupaj čudežno in čarobno, a ni? Iz male pikice se razvije popolno človeško bitje, z vsemi organi. Naše telo je tako popolno in do potankosti dovršeno. In nismo mi njegovi dizajnerji… Nekdo drug je… Naša je bila samo želja… In v posaditvi semena smo lahko celo uživali… Za vse ostalo je poskrbljeno… In to seme bo veliko srečnejše, če smo bili mi v tem obdobju srečni, mirni, zadovoljni in smo mu izkazovali ljubezen…

Zakaj ne gradimo in negujemo tako svojih sanj in projektov? Zakaj nimamo tega zaupanja v Življenje na splošno? Zakaj pozabimo, da vsaka stvar terja svoj čas? In zakaj, medtem, ko čakamo, enostavno ne uživamo? In čeprav morda nimamo ultrazvoka, da bi videli, kaj se dogaja spodaj ali znotraj, zakaj enostavno samo ne vemo, da je, bo, nastaja, se razvija in se v pričakovanju ne veselimo? Mislite, da bi potem manifestirali drugače in boljše?

Vsak dan izrecite: »Vesolje, pokaži mi čarobnost!« In med vožnjo v avtu boste morda jeseni namesto gneče in jeznih voznikov kar naenkrat videli in začeli uživati v plesu jesenskega rumenega listja, v sončnih vzhodih in zahodih, v vsem, kar imamo in doživimo vsak dan, pa tega sploh ne opazimo, ker so naše oči uprte nekam v prihodnost, ki velikokrat tako ali tako ne pride v obliki, ki smo si jo zamislili. In potem smo zopet razočarani…

Vmes pa vsak dan čudeži spolzijo mimo nas…

Opazite čudeže, opazite drobne vsakodnevne napredke, praznujte, uživajte in bodite hvaležni! Življenje vam vrne! Kjer je vaša pozornost, to raste. Pazite, kaj sadite!