Oh, kako zelo zanimivo področje. Ko postaneš mama, zares ugotoviš koliko sodb premoremo ljudje, koliko deljenja na prav in narobe obstaja. In dokler se sama sodiš in verjameš tem zgodbicam, je lahko zelo naporno…
“Ali dojiš? Aja, še vedno dojiš? Ja, kdaj pa ga misliš nehati dojiti? Ja, sedaj je pa res že čas… Aja, kar pri tebi spi? (zraven zavijanje z očmi) Aja, še vedno spi pri pri tebi… Aja, a ima še dudo? A ima še pleničke? A to, a uno, a tretje….? 😉 Ja, veš, to je pa zato pa zato. Ja, tako naredi pa bo! Oh, lepo vas prosim! Dovolj s tem!”
Pustite ljudi pri miru. Naj vsak dela, kot mu paše. Njegovo življenje, njegove izbire in s tem bo živel. Ne vi. Vi imate svoje življenje. Pa se s tem ukvarjajte, ok? Če pa vas kdo (obupan) prosi za pomoč ali se vam zaupa, pa bodite kdaj samo poslušalec (včasih potrebujemo samo to) ali pa svetujte glede na svoje znanje in izkušnje oziroma tisto, kar deluje ali je delovalo za vas, vendar z zavedanjem, da to morda ne bo delovalo za druge in da to ni edina možna in pravilna rešitev. Taki ljudje so mi blizu in tak način komunikacije ter povezanosti si želim. Tudi sama skušam ravnati enako.
Dejstvo je, da vam velika večina ljudi ne bo mogla pomagati rešiti vaših izzivov. Zato ker delujejo iz sveta sodb oziroma prav ali narobe. Kar zame odlično deluje, je postavljanje vprašanj. Enostavno vprašaš, kako, kaj itd. in Vesolje ti priskrbi odgovor – pravega človeka, knjigo, pogovor, oddajo… Hvaležna sem za orodja in vprašanja, ki mi odpirajo drugačne možnosti in poglede ter mi omogočijo, da sama izberem zase. In čez deset sekund lahko izberem drugače, če želim. Če vidim, da prejšnja odločitev ni bila najboljša ali zame ne deluje več. #AccessConsiousness #AccessBars
Hvaležna pa sem tudi za vsako deljenje izkušenj. Zadnjič sem v eni FB skupini prebrala nasvet za umivanje zob. Moj miškolin je namreč z veliko muko dovolil umivanje zob. On bi vse sam. Saj vemo, kako znajo to dve ali tri letniki sami, ne? No, mamica je zapisala, da je zraven pela pesmico Žiga, žaga. Prvi dan mi sicer ni uspelo, sedaj pa me mali že sam prosi, da mu umijem zobe??? Tako zelo enostavna rešitev je bila. Hvaležna sem tej mamici. Za nas je to delovalo. Za vas morda ne bo. Sto ljudi, sto čudi… Zato pa je treba poskusiti več stvari in velikokrat enostavno testirati, kaj deluje in kaj ne.
Bolj kot zaupaš sebi, manj se te dotaknejo mnenja, sodbe in pogledi drugih ljudi. Zato je ključ zaupati sebi in svojemu védenju. Ne veš pa vedno. Velikokrat si zmeden. Ni vedno enostavno. Ampak s pomočjo postavljanja vprašanj, veliko volje, pravih ljudi ob tebi, je vse lažje, hitreje in bolj enostavno.
Ni mi hujšega, kot slediti nekomu drugemu (kljub temu, da ti nek tihi glasek v tebi sporoča, da bi bilo zate ali za tvojega otroka bolje drugače) in se potem obtoževati, ker se nisi poslušal. Ali celo kriviti drugega. Ker drugi ni kriv. Imel si izbiro koga boš poslušal. Zakaj druge? Kaj oni vedo o tebi več kot ti? Kaj oni vedno več o tvojem otroku kot ti? NIČ! Prav nič.
Če naredim neumnost, prav. Če jih naredim sto, tudi prav. Ampak naj bodo “moje”. Fora je edino v tem, da kadar res izbiraš zase in iz sebe, ni nikoli neumno, ampak je vedno prav. Neumnosti so vedno vse misli in čustva, ki smo jih pobrali od drugih ljudi in za nas sploh ne delujejo.
Je čas, da začnemo vzgajati (iz) sebe?