Deluje ali ne?

Naše misli, prepričanja, stališča, čustva in občutki ustvarjajo naš svet. O tem zame ni dvoma. Težava pri afirmacijah in pozitivnem mišljenju je ta, da je to le na površini oziroma v domeni našega zavednega uma. Že Freud pa je opozoril na našo podzavest, ki naj bi vodila veliko več našega življenja, kot naš zavestni um, ki je le vrh ledene gore. In tu se po mojem mnenju zatakne.

Znanstveniki že potrjujejo dedovanje DNK-ja, ki naj bi se prenašal za več generacij nazaj, kar pomeni, da v naših celicah niso samo zapisi nas samih, ki se jih sploh ne spominjamo, zavedamo in ne pripadajo samo nam, ampak jih veliko večino poberemo od okolice, tu so še zapisi naših prejšnjih generacij, kolektivna zavest in pa zapisi naših prejšnjih življenj, če v to verjameš. Si predstavljate koliko ene krame je to? Ki nima več kaj iskati na našem podstrešju? In kam naj potem stlačimo te pozitivne afirmacije, vizualizacije in pozitivno razmišljanje? Nekam med vso to kramo? In potem se čudimo, da ne delujejo?

Ta krama je kot računalniški virus. Nič ti ne pomaga, da si nalagaš nove, sodobne programe, če pa imaš v ozadju virus. Tega je treba pobrisati.

Kako? Lahko hodite na takšne in drugačne terapije in skušate vse dognati s pomočjo svojega zavestnega uma, ampak če vam je blizu, kar sem napisala zgoraj, je nekako logično, da je to dolgotrajen proces, s katerim pa ne vem, če res kdaj prideš do dna.

Meni so zato čudoviti Bars-i. Lepota Bars-ov je v tem, da ti ni treba vedeti kdaj, kako in zakaj je nekaj nastalo, glavno je, da se pobriše. Pa tudi Yoga Nidra meditacija, v kateri um in telo počivata ter se v stanju med spanjem in budnostjo afirmacije dejansko naložijo v tvojo podzavest, brez vmešavanja dvomljivega uma. Še vedno pa nisi pobrisal krame, kot pri Bars-ih. Je pa res, da vstopiš v drugo stanje zavesti, ki ti odpira drugačen pogled in širšo sliko. Lepo je, osvobajajoče in da ti širino ter večje zavedanje.

Kar se tiče afirmacij, vizualizacije in pozitivnega mišljenja potem, ko stvari že brišemo, pa mi kljub vsemu to ni več tako blizu. Nikoli mi ni bilo povsem. Z afirmacijami in vizualizacijami lahko ustvarim samo to, kar si ta trenutek lahko zamislim v svojem umu. In meni to ni zabavno. Sem človek, ki se ves čas spreminja in zato me okolica včasih težko razume, saj nikoli ne vedo, kaj me bo pičilo sedaj, zame pa je to nadvse zabavno in je to smisel življenja. Avanture in dogodivščine. Zato sem tako vesela, da sem se srečala z Access Consciousness in postavljanjem vprašanj. Sprašujem po možnostih, nato pa dopustim da mi jih Vesolje pokaže in potem izberem, kar takrat deluje zame. Na ta način se tudi ne vmešava moj večno dvomljivi um, ki se ob pozitivnih afirmacijah vedno sprašuje, kaj pa če ne, kaj pa če to itd.? Vprašanja odpirajo možnosti, trditve jih zaklepajo, tudi če so pozitivne in smo z njimi na vseh nivojih usklajeni (tudi čustvenem oziroma energijskem). V vsakem primeru bomo afirmirali samo to, kar smo izrekli. In kaj, če obstaja še kaj onkraj tega? In kaj, če nas to, kar smo afirmirali, ko se pokaže v realnosti, sploh ne osrečuje? Pa še nekaj… Če bi bili na vseh nivojih z neko trditvijo že usklajeni (kar je predpogoj za manifestacijo), potem afirmacij in vizualizacije skoraj ne bi potrebovali ali ne?

Če sem slabe volje, mi ne pomaga, da si afirmiram, da nisem. Ali pač sem. Ali pa se vprašam, kako je lahko še boljše. In to mi spremeni energijo.

Res deluje. Res je enostavno. Res je zabavno. Lahko pa si seveda še naprej komplicirate življenje. Po želji in izbiri… 😉