Za tale prispevek me je navdihnil govor Sadhguruja in komentar v smislu, kako je nekdo nekaj naredil (slabega) in kake posledice bo to imelo… To tako ali tako večkrat vidim/slišim… Priznam, tudi sama kaj podobnega še kdaj izrečem (vse manj in sem na to pozorna) in če ne drugega sem živela precej svojega življenja v težnji po biti dobra. Karkoli že. Nazadnje mama.
No, pa začnimo pri meni. Ko sem prvič slišala, da to, da dokazujem (čeprav tudi nezavedno in morda samo sama sebi), da sem dobra oziroma skušam ustrezati parametrom dobre (mame), pomeni, da sem se nekje znotraj sebe odločila, da sem slaba, mi ni šlo ravno v račun. Hm… Ampak ko sem dobro pomislila, je res. Če nimaš potrebe po dokazovanju, da si dober (tudi sam sebi), pomeni, da ne izhajaš iz predpostavke, da si slab.
No, mi vsi večinoma živimo tako, ker tako deluje ta resničnost. Stvari imajo vedno svoj nasprotni pol. In zelo velikokrat je rešitev tega, da si zares dober v čemerkoli že, da si dovoliš biti slab. To ne pomeni, da boš v resnici (zelo) slab. Samo daš si dovoljenje, da kdaj tudi zaj… In svobodo. Vendar pa to malokdo zmore. To se velikokrat izkaže pri poslu, novih začetkih, javnemu izpostavljanju, govoru itd. Strah pred neuspehom, pred tem, kaj si bodo drugi mislili, rekli, kako bomo izpadli, nas zadržuje pred uspehom. Če nisi voljan biti zanič, boš težko tudi zelo uspešen. Seveda obstajajo stvari in področja, kjer smo bolj talentirani, kot drugod, pa vendar vam bo vsak uspešen človek na svojem področju povedal, da je bilo za zares velik uspeh potrebno veliko vaje. In dela. Tako pač rastemo in napredujemo.
Ko si dovoliš biti slab, lahko šele postaneš zares dober. Ker potem si dober, ker pač si. Ne ker bi nekomu nekaj dokazoval.
In tako se vprašam, zakaj tako radi s prstom kažemo na druge? Velikokrat zato, da poveličujemo svojo lastno vrednost in to, da smo mi dobri. Če sebe označimo kot dobre, pomeni, da nekaj ali nekoga drugega označujemo kot slabega. Ampak v primerjavi s čim, kom? Nami? »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen«... Da bi nekaj ali nekoga označili kot dobro ali slabo, je potrebna neka primerjava. Ampak po tem v resnici ni potrebe. Ker je vsak izmed nas edinstven. In ima svojo pot. Lepo je, da vas skrbi za tuje otroke, vendar s tem, da ogovarjate njihove starše ne storite za njih prav nič, niti zase ne. Samo pokažete, da obstaja v vas delček ali več njih, ki rad sodi in presoja. In vse sodbe, ki jih imamo do drugih (in do sebe) predstavljajo tudi naše lastne omejitve. Ker preko njih ne vidimo. Dokler sodimo, sveta ne vidimo, kakršen je v resnici. To ne pomeni, da določeni ljudje in dejanja v svojem bistvu niso »slabi«, ker so. Pomeni samo, da nam o tem ni treba debatirati. To je pač njihova izbira in življenje. Ko bomo dojeli, da s pozornostjo tem stvarem in ljudem, temu samo prilivamo več ognja in vabimo več takega ognja s tem v svoje življenje, bomo morda prenehali.
In začeli s tem, da si dovolimo biti slabi. Ter tako v resnici postali boljši… In povabilo za druge, da postanejo to.