Včeraj sem na FB napisala dva post-a z vključenim vprašanjem »Kako je lahko še boljše«, ki ga redno uporabljam. Kadar smo dobro in nam gre vse kot po maslu, je nekaj najlažjega to vprašati in prejeti še več. Kadar smo slabše, pa včasih niti ne zaupamo, da je lahko še boljše. Ključno se mi zdi prav zaupanje, da bo minilo in da bo boljše. Vendar pa moramo biti za to voljni nekaj narediti. Na primer vprašati: »Kako je lahko še boljše«, da nam Vesolje to lahko pokaže in dostavi. Če bomo spraševali: »Kako je lahko še slabše?« ali govorili, da gre vse narobe, bo tako šlo še naprej.

Razmišljala sem o tem, da je večina mojih zapisov navdihujočih (upam) in bolj pozitivno usmerjenih, oziroma usmerjenih v rast, razvoj in v to, da smo zdravi, se dobro počutimo, smo hvaležni in se imamo v življenju lepo. Zato večinoma ne pogrevam »slabih« dogodkov, ne ogovarjam in vsemu, kar se zame občuti kot teža, ne posvečam preveč pozornosti. Ker čemur posvečamo pozornost, o čemer govorimo, čemur pripisujemo pomen, raste. Če govorim o nečem, kar mi povzroča slabo voljo, jezo, težo v prsih, vem, da bom samo več tega kreirala, česar pa ne želim. To ne pomeni, da tega v mojem življenju kdaj pa kdaj ni. Zato sem danes želela vseeno par besed nameniti tej temi. Kadar sami nismo v najboljši koži, smo morda lahko veseli za drugega, da je dobro in nam to da upanje, morda pa nam gre to celo kdaj na živce in nam ne pomaga. Zato je fino, da smo vsi pristni. Da povemo tako kot je. Da tudi meni kdaj kaj ne uspe. Ne gre. Da sem tudi jaz kdaj utrujena in naveličana in bi kar zakričala in ponorela. Za par sekund. In to tudi naredim. Ali pa malo pocepetam z nogami. Ker je to tisto, kar v tistem trenutku želim, začutim, da rabim. Sem vesela, da imam doma tri leta starega otroka, od katerega se lahko toliko naučim. Otroci izrazijo svojo jezo in je čisto ok, da jo. Meni ni všeč, če želi kdo Kristiana na vsak način nekaj premamiti, zamotiti, mu ponuditi nekaj v zameno, da neha s svojim jokom. Včasih, ko je nujno, tudi sama storim kaj takega, priznam. Recimo, da se nama kam mudi. Sicer pa naj izrazi. In tudi nam bi to mnogokrat dobro delo. Ne tega usmerjati v nikogar in se potem znašati drugje oziroma nositi v sebi ta čustva še več dni ali let. Dajte ven v trenutku, ko se pojavi. In boste kmalu pozabili na to oziroma boste dobro. Kot otrok. In vedno se lahko vprašate: »Kako je lahko še boljše?«. Tudi, če ste kdaj sitni, nenaspani, vam otrok para živce, vam kaj ne gre, kot ste si zamislili, ste lahko malo sitni, nejevoljni, če to izberete. Jaz kdaj kar sem. Včasih eno uro, pol dneva ali pa cel dan. Dokler se ne naveličam tega. Dokler ne oblečem mojega plašča super herojke in grem dalje. Ker vem in zaupam, da bo vse še ok. Ne samo ok. Ampak čudovito. Ker vse življenje prihaja k meni lahkotno, radostno in veličastno. In tudi v trenutku, ko bi najraje popenila ali celo popenim, sem hvaležna. Da sem živa. Za otroka. Za vse lepe ljudi in stvari v mojem življenju. In grem dalje. Naprej. Vedno dragi moji, samo naprej! Samo zaupajte! In vmes, če kdaj postanete, potarnate in pojočete, ok. Ampak ne zadržujte se tam. Ker boste tam tudi ostali!

Velika noč je čas vstajenja! Vstanimo! Vsak posameznik in mi kot družba! Lahko! Možno je!