Tudi vi? Upam, da v tem vsaj uživate. In ste zadovoljni s plačilom. Če ne, potem pa je z nami kot družbo nekaj narobe. In mislim, da je. Zato tudi to pišem.
Prva stvari, ki se mi zdi absurdna je na primer, da svojega 12 mesecev starega otroka daš čuvat in ti greš potem služit denar tako, da greš čuvat druge 12 ali več mesečne otroke… ??? Vzgojiteljice, da se razumemo, zelo spoštujem vaše delo, mislim, da ste krasne in sem vam neskončno hvaležna, da skrbite za mojega otroka, ampak resnično se mi zdi, da smo tule nekaj zgrešili. Če gre mama zelo rada v službo po 12 mesecih, super. Če pa bi rada še malo ostala doma in naredi to, kar je zgoraj opisano, pa mi tu nekaj ne štima. Vem, sistem je tak. Ampak… Zakaj mislimo, da ne obstajajo druge možnosti? Zakaj jih ne ustvarimo? Če bomo čakali na tiste zgoraj, se lahko pod nosom obrišemo… Mi smo tisti, ki moramo nekaj storiti zase, za svoje življenje in prihodnost!
Ja, tudi moj otrok je v vrtcu. Šel je z 18 meseci. Zato, ker sem bila z njim večinoma sama. In ker ni bil najbolj nezahteven otrok. Danes je slika povsem drugačna. Starejši je in v vrtcu se je marsičesa naučil in navadil. Zato je bila odločitev, da gre v vrtec za oba dobra. Sem pa imela čas za uvajanje, ni se mi mudilo v službo. In v vrtcu je bil po 6 ur in pol. Ko je zbolel, sem z lahkoto ostala z njim doma. In ko je kak dan s težavo šel, je lahko ostal doma. Po 18 mesecih sem tudi jaz potrebovala malo časa zase, za delo in ustvarjanje. In menim, da vsi v resnici radi delamo, če le delamo tisto, kar nas veseli in za to dobimo dostojno plačilo. Ampak tu se velikokrat zaplete, ko delamo za druge. Vem, da obstajajo dobra podjetja, ki nudijo dobre delovne pogoje, dobre plače in naj bo čim več takšnih. Vem, da nismo vsi rojeni za in nas ne veseli biti samostojni podjetnik, ampak vseeno se nam ni potrebno kar sprijazniti, da pač tako je in vztrajati v nečem, rahlo srečni in rahlo nesrečni, celo življenje.
Morda si mislite, lako meni, pač nimamo vsi te sreče. Ja, res je, da se znajdem in nekako preživim, ker nisem samo študirala andragogike, ampak imam zraven še sto licenc za vodenje vadb, pa vodim meditacije, pa se ves čas izobražujem, berem in iščem poti… In poleg tega sem dala na prvo mesto zdravje in lastno počutje, pa tudi zdravje in počutje mojega otroka. Hvala bogu imam streho nad glavo in naga ter lačna tudi ne hodim po svetu. Vem, da mojemu otroku bolj pomeni čas z mano, kot pa to, da ima sto tisoč igrač. Pa jih itak ima tudi sedaj še preveč. Ker igrače, obleke ipd. lahko tudi krožijo in prosim naj. A jih bomo stran metali, ko jih več ne rabimo?
No, dolgo sem mislila, da imam lahko zdravje in čas pa pač manj denarja, ali pa veliko denarja pa pač manj časa, ampak sedaj vem, da temu ni tako. To ne pomeni, da ničesar ne delaš. Lahko celo zelo veliko delaš, ampak, če delaš, kar te veseli, je delo zabava in z veseljem delaš tudi med vikendom oziroma kadarkoli že… In ja, seveda bodimo za svoje delo dostojno plačani! Da si lahko privoščimo, kar si želimo! Več kot imaš, več lahko tudi daš! In življenje je lažje! Ne, denar ne kupi sreče. Ampak, če ga imaš, je vse veliko lažje in lahkotnejše in zakaj si ne bi tega izbrali zase?
Sprašujte po možnostih, iščite priložnosti, ne recite apriori ne nečemu, kar je npr. mrežni marketing, ker to je pa kao kr neki, začnite ustvarjati nekaj ob službi, vpišite se na tečaj, ne vem kaj, pač nisem vi, ampak naredite nekaj v smeri, da se premaknete z mesta, če niste zadovoljni tam, kjer ste. Nihče drug ne bo namesto vas.
Srečno!