Včasih sem želela biti všeč vsem. Mislim, da nas je veliko žensk vzgojenih v tem duhu. Da smo prijazne, priljudne, ustrežljive, pridne punčke, da preveč ne jezljamo nazaj in smo raje tiho. Vem, da sem sama bila taka. Raje tiho, da koga ne užalim. Raje previdna. Diplomatska. Da si ja kdo ne bo kaj slabega mislil o meni.

Žal te to v življenju ne privede prav daleč. Oziroma do resnične sreče. Na ta račun sebi kratiš srečo. Kolikokrat narediš kaj zato, ker zaznavaš druge, ker točno veš, kakšna reakcija je zaželena, sprejemljiva, jih bo osrečila in pač to narediš? Čeprav v sebi ne čutiš vedno iskreno tako. Ali je to lepo? Je to lepo do njih? Je to lepo do nas, ki to počnemo? V resnici gre za manipulacijo. Ki ni prijazna do nikogar.

V resnici te to ovira na poti do uspeha. Kako? Dokler nismo voljni prejeti sodb ljudi (tudi negativnih oziroma ljudi, ki se z nami ne strinjajo, mislijo, da smo bedaki, nesramni, egoisti, čudaki ali karkoli pač že), ne bomo zares mogli uspeti. Dokler ne sprejmemo, da obstaja morda 50% ljudi, ki jim bomo ok in 50%, ki jim ne bomo, se nam slabo piše. Kdo pa je všeč vsem? No, jaz sem dejansko dolgo mislila, da moram biti všeč vsem! A veste kako zahtevna naloga je to? Povrhu vsega pa še nemogoča. In a veste, koliko teže ti pade z ramen, ko to spustiš in si rečeš ma briga me. Naj si mislijo, kar si hočejo.

Dejstvo je, da ljudje vedno vidimo projekcije našega lastnega uma, prepričanj, vrednot, izkušenj in bolj redko resnico. To pomeni, da karkoli ljudje vidijo v vas, vidijo, ker je to v njih. To sem vedela že dolgo in kognitivno razumela, ampak še vedno mi kljub temu ni bilo čisto vseeno, kaj si drugi mislijo in čutijo. Verjetno zato, ker mi je v osnovi iskreno mar, sem prijazna in želim ljudem dobro. Želim si, da bi bili ljudje srečni. In tu je prišel pomemben preobrat, ko sem dojela, ampak ne spoznavno, temveč do kosti in krvi, da smo ljudje sami svoje sreče kovači. Nikogar ne morete osrečiti, če se sam ne odloči za srečo in za nikogar ne morete biti vir nesreče, če se sam tako ne odloči oziroma se ne postavi v vlogo žrtve.

Kako to resnično ponotranjiti, čeprav razumsko že veste? Tako, da zaživite na/v sebi. Da naredite vse, kar je potrebno, da boste vi srečni, ne glede na ostale. Da ste vedno najprej prijazni in skrbni do sebe in svojega telesa, da ste hvaležni za svoje življenje in svoje telo. In takrat vidite, da ne potrebujete nobene druge osebe za srečo, ker jo ustvarjate sami, znotraj vas. Ko spustite pričakovanja, ki jih imate do drugih ljudi in samo dopuščate, da so in izbirajo, kar izbirajo…

Naučeni smo drugače, vem. Sploh ženske. Če najprej poskrbimo zase, si mislimo (ali drugi), da smo egoistične. Če povemo svojo resnico, smo lahko označene kot nesramne, nas ne bodo imeli več vsi radi itd. Ampak spomnite se, dokler niste voljni prejeti teh sodb o sebi, se vam slabo piše… Ozavestite, da to tako ali tako večinoma ni resnica oziroma bodite voljni biti vse – tudi kar označujete vi ali družba kot slabo.

Ne mislite, da skrbnost in prijaznost do sebe izključuje skrbnost in prijaznost do drugih. Še vedno ste lahko oboje. Samo najprej do sebe. To ne bo vedno tisto, kar bi si morda želeli tudi drugi. Bo pa vedno iskreno. Ker ko boste prijazni in skrbni do drugih, boste iskreno, ne zlagano. Odnosi se lahko spremenijo… Bodite pripravljeni na to… Edina oseba, kjer sama delam kompromise, je moj otrok. Ko imaš otroka, je logično, da je skrb zanj in njegova dobrobit tudi tvoja. Niti ne bi rekla, da so to kompromisi… Ker vedno najdem poti, da sva zadovoljna oba in poskrbim tudi zase. Te poti niso običajne poti. Kot mi in midva nisva običajna družina… A to je že druga tema…

Na žalost se marsikdaj današnja vrednost človeka meri s številom lajkov. Ljudje si jo sami tako merijo. To pomeni, da nimajo zgrajene notranje moči in stabilne osebnosti. Ko boste posneli youtube video in dobili svoj prvi nevšeček, ko boste imeli listo email prejemnikov in se vam bodo iz nje ljudje sem pa tja odjavili, ko bo nekdo napisal na vaši strani komentar, v katerem se z vami ne strinja, vam pa bo ravno do daske…, takrat ste si zgradili pravo notranjo moč.

In veste kaj, jaz sem si jo!!! Wiuuu!!! To ni bila tako lahka naloga. Po 34. letih mi je uspelo. Bravo, jaz!

Ja, in sedaj sem šele zares pripravljena tudi na pravi poslovni uspeh. Saj drugače bi me požrli. Ali pa bi sama sebe…

Ne jim pustiti, da vas pojejo. Nikjer. A prav? Saj veste, da vas v resnici ne morejo. Saj veste, da je v resnici vse odvisno od vas? Sploh ne gre za druge… Nikoli ni šlo… Vaša prepričanja in vzorci so tisti plevel, ki ga je treba populiti.

Vem, da je za marsikoga od vas se dati na ogled na splet, na youtube, se pokazati svetu strašljivo. Vprašajte se zakaj? Je to zaradi sodb, ki jih niste voljni prejeti?

Ko sem sama slišala, da mi vsaka sodba, ki je nisem voljna prejeti, krade denar, sem to razmišljanje spremenila. Ker pri denarju gre za prejemanje. Če želiš postati energija denarja, moraš biti voljan prejeti vse in biti brez sodb. In glede na to, da želim postati denar… ;), sem voljna opuščati sodbe in jih prejemati. Zato: »Sodite me, sodite me, sodite me!« 😉

Ta zapis je v resnici namenjen vam, ki ste tam, kjer sem sama bila še nekaj tednov in mesecev nazaj… 😉 Da se premakniti naprej in osvobajajoče je.