Vsak ima svoj okus in o okusih ne gre soditi… Sama lepoto najdem v marsičem in v marsikom, a nekatere stvari so mi pač lepše od drugih, v nekaterih bolj uživam kot v drugih… Različni smo, različne stvari so nam všeč. Različne obleke, različna okolja, različno vreme, temperatura, hrana itd.
Rada imam zeleno naravo. Rada imam gozdove. Ste opazili, da je narava drugačna v okoljih, kjer je veliko dežja (ali ga je vsaj nekaj) in tam, kjer ga ni (ali skoraj ni)? Ponavadi je narava bolj zelena tam, kjer pogosteje pada dež. Torej je dež potreben? Dež ima svojo funkcijo? In to ni zgolj ta, da naredi naravo lepšo. Vsaj za moj okus. Naredi jo živo. Ohranja jo pri življenju. Pišem kot bi pisala slepemu in neumnemu. Ampak na žalost se včasih tako obnašamo. Očitnih stvari ne vidimo. Očitnih stvari nočemo razumeti.
Zadnjič sem posnela kratek video, o tem kako uživam v megli in dežju. Tule je.
Živimo v svetu kontrastov. Nič ni boljše ali slabše. Oboje je potrebno za ravnovesje in obstoj. Dan – noč, hladno – toplo, plus – minus (elektrika brez stika nasprotnih polov ne deluje), moški – ženska… Brez teme ne vidimo lepote zvezd… Lahko so nam ene stvari ljubše kot druge, a dejansko ima vsaka svoj namen in smisel.
Včasih kdo zmotno misli, da je Access Consciousness (organizacija, od katere seminarje vodim) pozitivistično usmerjen pristop. Da gre za optimistično gledanje na stvari. Access Consciousness vključuje vse in ne sodi ničesar. Je pa res, da ima orodja, ki nam lahko pomagajo iti hitreje in bolj lahkotno skozi turbolentne čase. Res je tudi, da nam pomaga transformirati vse, kar si želimo – na preprost in hiter način. A to ne pomeni, da življenje ni več mavrica kontrastov. Da ne vidimo vsega – lepega in grdega, dobrega in slabega. Biti samo pozitiven je iluzija in ni resnično zavedanje. Ker svet in življenje ni samo lepo, dobro in pozitivno…
Okolje vpliva na nas in mi vplivamo na okolje. Kapljica v oceanu smo in ocean hkrati.
Naše odzivanje, naše videnje, naše razumevanje okolja vpliva nanj. Kaj mislim s tem? Roža na primer drugače cveti, če ji namenimo pozornost, kot če ji jo ne. Otrok je drugačen, če ima našo ljubezen in pozornost kot če tega nima. In Zemlja je in bo drugačna, ko se bomo začeli zavedati njenega darila. Mi pa smo tisti, ki vplivamo na naša čustva, ramišljanja in dejanja. Ni odvisno od vremena, od države, od ljudi, ki nas obdajajo, kako se bomo počutili in živeli, ampak zgolj od nas samih.
Kaj če bi začeli uživati v dežju in v megli? Kaj če bi videli darilo krompirja, ki ga imamo na mizi? Nekdo ga je moral posaditi, nekdo izkopati, nekdo pognojiti, nekdo zaliti, nekdo pripeljati v trgovino ali na kmetijo, da ga imamo lahko mi na mizi. Tudi gnoj je potreben, vidite? Včasih bi drek (v prenesenem pomenu) najraje zaobšli in se delali kot da ga ni. Ampak kaj če je ta naš drek najboljše možno gnojilo za nekaj čudovitega? Kaj če so vsa temna obdobja in vse težave skozi katere ste šli v življenju imeli svoj namen? Je čas, da dreka ne držimo več v sebi (vemo da zaprtje ni prijetna stvar in da začne zastrupljati naše lastno telo, če blata ne iztrebimo)? Pišem o fizični hrani in blatu, ker vemo, kako to deluje na fizični ravni. Ni pa nam še čisto jasno (pa nam vse bolj postaja), da vsa naša zastala čustva, nepredelane misli, potlačena jeza itd. tudi zastrupljajo naše telo, če tega ne spustimo. Obstajajo različne tehnike in načini, kako to storimo. Določeni ljudje znajo to dokaj dobro delati naravno, drugi manj, vsi pa pridelamo kar nekaj materiala tekom naših življenj (sedanjih in preteklih), ki ga lahko počistimo… Da imamo več prostora, se počutimo lažje in lahko pognojimo mojstrovino. 😉
Zame najboljša in najbolj učinkovita tehnika za čiščenje miselne in čustvene navlake je Access Bars. Dobrodošli na tretma ali na delavnico, če vas pokliče.