Dragi moji, skoraj prepričana sem, da med mojimi bralci večinoma vsi poznate stisko in stres, takšen ali drugačen. Včasih nam finančno ne gre najbolje, zgodi se, da izgubimo bližnjega, včasih se porušijo naši odnosi, včasih je naporno z otroki, včasih je naporno v službi, včasih se doma lotiš nečesa, pa ne gre po načrtu, včasih zdravstveno (fizično) nismo najbolje in včasih se celo zgodi vse skupaj. Včasih to traja kratek čas in včasih traja dlje časa.
Že samo pisanje o tem moje telo spravi v krč. Želim si, da bi vsi bili v krčih, v stiski, v drami, v travmah in v stresu čim manj. Popolnoma se temu verjetno težko izognemo, razen, če se nas nič več ne dotakne. Ampak v tem primeru je nevarno, da otopimo in se nas tudi nekaj lepega sploh več ne dotakne… Želim vam povedati, da niste sami. Nismo sami. In preverjeno je ena izmed najboljših rešitev, da se v turbolentnih časih, predaš. Ko misliš, da moraš vse sam, da gre vse narobe, ko nimaš več idej in rešitev, se predaj. V smislu, da se sprostiš v kaos. Kaos je polje neomejenih možnosti.
Ali verjameš v nekaj višjega? V višjo silo? V Vesolje? V boga? Angele? Krišno? Karkoli?
Kajne, da obstaja nekaj mogočnejšega od tvojega telesa, čeprav je tudi samo telo zelo veličastno? Ampak kdo ga je ustvaril, kdo mu daje dih in energijo? Ali je to zavest, ki si in je povsod? Vseeno je, kakšno ime ji damo. In v resnici ima mnogo imen. Ker smo vsi del nje. Ljudje, živali, nevidna bitja…
Ne vem, kaj najbolj deluje zate, sama največkrat uporabim kar ime Vesolje.
Kaj storim? Enostavno rečem, Vesolje, ne zmorem več, ti poskrbi, da se vse izide. Vem, da imaš ti itak najboljše rešitve in vedno mi prineseš in priskrbiš najboljše. Neham razmišljati, neham se živcirati in se enostavno prepustim. Dam v božje roke.
Včasih mislimo, kako zelo moramo garati. Kako zelo napenjati možgane. In iskati rešitve. Ampak v tej zakrčeni energiji nismo v največjem pretoku in boljše/drugačne stvari sploh ne pridejo do nas. Ko pa zaupamo in se prepustimo, se vse zloži.
Poleg tega seveda uporabljam tudi vprašanja. Nisem v zaključkih, ampak vedno vprašam, kaj je še mogoče, kako je lahko še boljše, naročim: »Vesolje zrihti«. Sprašujte po vsem, kar si želite, sprašujte po bolj lahkotnem, po bolj obilnem, po bolj zdravem življenjskem slogu. Prosite za znake, vprašajte po ljudeh, ki so vam lahko v doprinos. In stvari se bodo začele sestavljati same od sebe.
To ne pomeni, da vi samo ležite cele dneve doma. Greste v akcijo, ko ste tako navdahnjeni. Ampak, če niste, je to, da ležite doma, včasih celo najboljša možna rešitev. 😉 Ali pa se zamotite z nečim, kar vam je zabavno in lahkotno. In rešitev bo prišla sama od sebe.
To je tako, kot ko se nečesa želiš na vsak način spomniti, pa ne gre. Potem, ko ne misliš več na to, pa se spomniš.
Saj vem, da imate vsi v življenju že podobno izkušnjo, kot sem jih opisala zgoraj. Spomnite se na njih, ko vas vaš um zapelje na temno stran. 😉
Spustite in predajte.
Namaste, Polona