Svet je tak, kot ga ustvarimo.
Naša prepričanja so tista, ki ustvarjajo našo realnost. Ni realnost tista, ki ustvarja prepričanja. Mi jih. Mi smo kreatorji vsega. Naših življenj. In skupnega prostora. Družbe. Včasih je to težko dojeti. Zato niti ne verjamemo, da s spreminjanjem lastnega sveta lahko vplivamo na spremembo v celem svetu.
Pa lahko. Resnično lahko. Vendar, kaj če bi dali za trenutek na stran reševanje sveta, reševanje sorodnikov, družinskih članic, prijateljic in sosede, pa bi rešili sebe? Če sebe niste rešili, boste druge težko reševali. Sploh pa v resnici ne potrebujejo vašega reševanja. Rešili se bodo sami, če bodo tako izbrali. Vi ste jim lahko le v navdih. Ko bodo videli vas, kako ste rešili sebe, vas bodo morda vprašali, kako? Vaši otroci vas posnemajo… Ničesar jih ni treba učiti… Samo bodite vi tisto, kar si želite za vaše otroke. Tako bodo tudi oni lažje postali to. Razumete sedaj, da svet spreminjate samo tako, da spremenite sebe? Drugih res ne morete, dokler se vi sami ne in dokler se oni za to ne odločijo.
Življenje si ustvarimo s prepričanji. Če imate prepričanje, da nimate denarja, da je težko dobiti službo, da so težki časi, da se ne da, da so vsi moški takšni in takšni ali vse ženske takšne in takšne, vam bo Vesolje ves čas to dostavljajo. Kar mislite, govorite in čutite, to ustvarjate. Hm… Zabavno, a ni? Torej samo spremenimo misli, čustva in občutke, pa ustvarjamo nekaj drugega? Karkoli želimo? Odlično, a ni? Ja, ja, saj vem, ni tako enostavno. Ta prepričanja ne izginejo kar tako, na en dva tri. Kaj pa, če bi lahko? Če imamo prepričanje, da ne gre tako hitro in ne gre lahko, potem ne gre. Kaj, če bi spremenili prepričanje, da se to da z lahkoto? Kaj bi potem ustvarili?
Včasih se naša nova prepričanja malce tepejo s starimi. Včasih že govorimo in delamo novo, pa nam na površje vseeno prihajajo dvomi, strahci, nasprotujoče si misli in prepričanja. To je zato, ker smo tako dolgo ponavljali isto zgodbo, živeli v nekih zakoreninjenih vzorcih, ki jih prenašamo naprej še od naše prababice ali pradedka morda. Takrat, ko se to pojavi, bodimo do sebe nežni in naj nam bo to samo zanimivo. Zanimiv pogled, da imam še vedno tak pogled. Res zanimivo. In postaviš vprašanje: Kako lahko to spremenim? Ne iščeš odgovora, ker veš, da ti Vesolje dostavi, po čemer sprašuješ. Če misliš, čutiš in nekaj govoriš, je to dostavljeno. Če vprašaš, ti je odgovorjeno. Tako preprosto to deluje. Nič ni treba komplicirati in razumeti. Tu gre samo za preprosto akcijo in čakanje, da pride odgovor, rešitev… Za katero v trenutku, ko si postavil vprašanje nimaš pojma, kako se bo prikazala. Če bi vedel, ne bi postavil vprašanja…
Mnogo stvari, ki so nam jih govorili, ni resničnih… Mnogo prepričanj in vzrocev nosimo s sabo že leta in stoletja, pa nam ne služijo v najvišje dobro. Ne nam kot posameznikom, ne nam kot skupnosti.
Kakšno življenje bi si izbrali, če bi imeli neomejene možnosti? Kakšno prihodnost si želite za svoje otroke? Kakšen je svet, v katerem bi radi živeli? In kako lahko to ustvarimo?
Tako da začnemo pri sebi… Vsak naj si sam ustvari svoj raj… Ko živiš v raju, nimaš niti najmanjše potrebe drugim škodovati… Želiš si samo še več ljudi v raju… Kaj, če je to rešitev? In kaj, če moj raj ni enak vašemu? Lahko vseeno bivava skupaj in sva si doprinos in doprinos našemu čudovitemu planetu in Vesolju?