Ženske smo mogočna bitja. Dandanes se rade nazivamo z boginjami. Vendar prej kot to, da smo resnične boginje, mislimo, da imamo njihove nadnaravne sposobnosti. Morda mislimo, da smo boginja Durga z več rokami, da lahko jezdimo na tigru in imamo v rokah orožje.
Neskončno sem hvaležna, da smo emancipirane. Nekje bolj nekje manj, ampak vsaj pri nas imamo resnično možnost izbire, ki pa je ne izberemo v resnici. Včasih smo imele mnogo manj možnosti. Ponekod jih še vedno nimajo.
Me, ki smo s pravico do šolanja, dela, volitev in še marsičesa resnično dobile možnost izbire, izbiramo da smo oziroma mislimo, da moramo postati kot moški. Po eni strani. Po drugi strani pa se še vedno obnašamo kot naše stare mame. Ali prababice. Ali pra pra babice. Ki po vsej verjetnosti niso hodile v službo. In so bile bolj izkoriščane, manj slišane, manj glasne. Še več stoletij nazaj pa so morda s svojo glasnostjo in modrostjo plačale z življenjem.
Vem, da nosimo te zapise in informacije v našem elektromagnetnem polju in zato je morda težko priti iz vloge služabnice, ki se sedaj meša z vlogo karieristke.
Ampak… Čas je. Se vam ne zdi? Ker tako ne gre naprej.
Tako kot so se ženske nekoč borile za naše pravice in nam jih izbojevale, je čas, da se sedaj zopet postavimo same zase. Z nikomer se nam ni treba bojevati. Samo ozavestiti moramo kaj počnemo. In začeti moramo ravnati drugače.
Kje piše, da je še vedno ženska tista, ki večinoma pripravi kosilo, pospravlja, lika in opravlja gospodinjska opravila, kljub temu, da hodi v službo enako, kot njen partner? Pa tudi če ne hodi. Kje to piše? Zakaj to delamo? Česa nas je strah? Da bomo ostale same? Brez denarja? Upam, da ne. Če sem česa vesela, sem vesela tega, da ni treba, da smo od moškega finančno odvisne. Saj ne rečem, da ni fino, če nam moški pomaga in da nismo za vse same. Pa vendar, če je mož še en otrok, za katerega skrbimo, sem raje sama. Sama si tega pač ne izbiram. Nisem tipična gospodinja. Ne zmorem biti. Ne želim biti. Skrbim za otroka. Za svoj biznis. Za dom mi zmanjka. Še zase mi zmanjka. In potem naj bi skrbela še za koga in kaj? Jaz nisem Durga.
Drage moje, ne čudite se, če ste izčrpane in izgorele, če igrate vlogo popolne uslužbenke, mame, ljubimke, sestre, hčere in ne vem koga še. Poleg tega morate biti še fit in lepe. Saj pravim, vsemogočne. Pa smo res? Pa si tega res želimo?
Kje je rešitev?
V nas, drage moje, samo v nas. Nehajmo igrati vloge, ki jih ne želimo igrati. Enostavno nehajmo. Pa ne čudite se, če ste po eni strani »control freak«, organizatorka in pobudnica vsega, po drugi pa kot mama svojemu možu, če vama v postelji škripa. Oziroma če postelja več ne škripa. 😉 Ne vem, če je sitna, obremenjena žena kaj zelo privlačna. Vem pa, da je taka, ki se ima rada, je srečna, poskrbi zase in tako lahko sije. Tudi mož, ki je kot otrok in ne poskrbi niti zase niti za ženo, kot je treba, meni ni kaj prida privlačen.
Čas je, da se spremenimo oboji. A ker drugih ne moremo spreminjati, začnimo pri sebi. Postavimo meje in se imejmo rade. Moški so marsikaj voljni narediti za nas. Samo ne znajo. Ker tudi oni niso imeli pravega zgleda. Ali pa jim enostavno ni treba. Ker tega nismo nikoli zahtevale. Ker se bojimo. Česa vas vprašam, še enkrat? Pravi moški bo ostal z vami. Nepravi pa lahko tudi gre… Razen, če vas trenutna situacija bolj osrečuje, kot svoboda. In možnost, da pride nekdo, ki bo pravi. Za vas. Samo potem ne jamrajte.
Rada vas imam, sestrice! Čas je, da zasijemo in postanemo to, kar smo. Katera izmed nas je morda celo Durga. A ne bodi Durga, če si Afrodita. 😉
P.s. Omenjene eletktromagnetne vtise in vzroce, ki jih nosimo v sebi (iz našega sedanjega ali prejšnjih življenj) lahko opustimo tudi z Access Barsi.