Zadnje čase me vsak večer preden zaspim obide misel, kako srečna sem. Včasih sem tako zelo utrujena. Pa vendar zaspim srečna. Zaspim objeta s svojim tri letnim sinom. Že tri leta.

Mislim, da sem potrebovala kar precej časa, da sem ugotovila, da je to moja izbira. In da je ta izbira za naju prava. Kako zelo sem se obremenjevala s tem, da bi moral spati sam, v svoji posteljici, pa zaspati sam. Pri dobrem letu dni so me spraševali kdaj ga bom nehala dojiti in verjetno sem ga nehala dojiti tudi zaradi pritiskov okolice. No, bilo je tudi res naporno. In v nekem trenutku sem se pač odločila, da je dovolj. Dovolj zato, ker nisem zmogla in znala drugače. Danes morda bi. Ni pomembno. Vem pa, da bi mi bilo danes zaradi drugih vseeno tudi, če bi ga dojila tri leta.

Vesela sem za vse te izkušnje, ki te kalijo in naredijo drugačnega človeka.

O tem pišem zato, ker se toliko ljudi želi približati temu, kar družba, okolica, celo naši bližnji mislijo, da je prav in dobro in kadar nismo v skladu s tem, se počutimo, kot da je z nami nekaj narobe, da je z našim otrokom kaj narobe… Dokler se ne vprašamo, kaj če je vse prav? Kaj v zvezi s tem je prav, pa tega ne dojemam?

Vem, da mnogo ljudi marsičesa ne razume. V zvezi z mojim življenjem. Ali da obstajajo ljudje okrog vas, ki ne razumejo vas in vašega življenja. Morda vi koga ne razumete… In dragi moji, sploh vam ni treba ničesar razumeti. Moja mami mi včasih reče (vse bolj redko), da ne razume, kako lahko imam takšno stanovanje, kot ga imam. Razmetano s tem misli. Po drugi strani pa mi včasih tudi pospravi. Hvala, mami! Ampak… V resnici ji ni treba ničesar razumeti. In ne more. Ker ona ni jaz. In to je edina stvar, ki je fino, da jo razumemo. Drugi niso vi. Vaši prijatelji, starši, sorodniki, znanci… so ljudje zase. In vi človek zase. S svojimi talenti, željami, veščinami in svojim življenjem. Kar je sreča zame, morda ni sreča za vas… Zdi pa se mi, da se ljudje, ki so resnično srečni, ne vtikajo v odločitve in življenja drugih ljudi, razen, če jih kdo za to izrecno ne prosi. In hkrati se zavedajo, da nikogar drugega v resnici ne moreš osrečiti. Lahko mu daš roko, ga objameš, ga poslušaš, poveš svojo izkušnjo in mnenje, kaj pa posameznik naredi v dani situaciji in s svojim življenjem, pa je vedno samo njegova izbira. In enako je naša sreča ali nesreča samo izbira.

Srečna sem, ker izbiram srečo. In srečna sem, ker sem pomirjena s svojimi izbirami. Ne glede na to kakšne so. In četudi je kaka izbira samo zato, da spoznam, da ni prava. Ali pa če traja en dan. Nič več se ne postavljam v vlogo žrtve in ne krivim drugih.

Bili so dnevi, ko sem videla samo kako nekaj ni ok in sedaj je vse več dni in vse več stvari, ko opažam kako je vse ok. Kako je vse točno tako, kot mora biti. Kako krasnega otroka imam. Kako lepo življenje si kreiram. Kako srečna sem. Kako je lahko še boljše?

Definitivno mi pri vsem zeelo pomagajo Access Bars-i in Access Consciousness. Če sem prej vedela v teoriji, sedaj vse več tega izkušam v praksi. In še nekaj resnično izkušam. Ko se spremenite vi, se spremenijo ljudje okrog vas.

Srečno!

Zate sem pripravila PRIROČNIK
7 navad za več radosti

Darilo ob prijavi na e-novice!

Hvala, v kratkem boste prejeli darilo.