Blog:

Tekmovalnost / rivalstvo/ konkurenca

V moje misli se je zjutraj prikradel en cel kup materiala za pisanje… Začelo se je s telesom… Kako sem postala joga učiteljica, ker me je v prvi vrsti nekoč zanimala telovadba in fizično… Kako sem šele kasneje prišla v stik z meditacijo… In sedaj do individualnega dela na telesih oziroma zdravljenja…

In nato sem se spomnila, da je vadba zame nekaj tako zelo naravnega, saj sem že v mladih letih kotalkala, plesala in bila ritmična gimnastičarka. Vse našteto mi je šlo dobro in povsod so prepoznali moj potencial za razvoj na višjem nivoju… Vendar pa sem ponekod sama odnehala, ponekod pa pač zaradi okoliščin nisem šla naprej… Pri plesu in ritmiki sem se ustavila, ko so se začela resna tekmovanja. Primerjanja kdo je boljši. To ni bila moja lahkotnost. Pri ritmiki so mi šli določeni elementi bolje, drugi slabše in ko sem prišla v naprednejšo skupino, sem se počutila zanič. Pri plesu sem prišla v skupino, kjer so se vsi poznali med sabo in so bili rahlo ali malo bolj vzvišeni ali kot bi rekla takrat, važni, in nisem čutila, da spadam tja. Zato sem šla…

Imela sem obdobje, ko sem veliko tekla. Z veseljem. V tem sem uživala. Ampak nikoli se nisem rada udeleževala nekih organiziranih tekov ali celo tekla s kom drugim. Jaz sem vedno tekla zase. Ne za tekmovanje .

In ne maram se nekomu drugemu prilagajati, da lahko tečeva skupaj (ali da bi se on meni), saj tako dejansko ne moreš slediti svojemu telesu (sebi). Pa naj gre za tek v dobesednem ali prenesenem pomenu.

Pri tekmovanjih v teku v šoli mi je šlo sicer kar dobro. Dovolj, da so me povabili v šolo atletike, a se zanjo nisem odločila. Gracioznost, ples, joga itd. so mi bolj pisani na kožo… Zato mi tudi nikoli niso zelo dobro šli športi z žogo in skupinski športi… Kljub temu sem v nekem obdodbju vodila tudi Body Pump in funkcionalne treninge (s primesmi joge in pilatesa), ampak to nisem jaz… To ni za moje sladko žensko telo. Ta vikend mi je v Zagrebu na izobraževanju ena izmed udeleženk rekla, kaj naj stori, da bo imela tako lepo, sladko telo, kot ga imam sama… In ni me toliko razveselil njen kompliment, kot to, da danes tak kompliment končno lahko sprejmem, saj si tudi sama to mislim o svojem telesu. Ne mislim. Moje telo to je. Moj odgovor je bil seveda, da je tudi njeno telo lepo in sladko. Vsa telesa so! Ko tako o njih mislimo in z njimi ravnamo, taka zares postanejo!

In vse kar sem napisala zgoraj je precej aplikativno na vsa ostala področja v življenju… Na posel recimo… Včasih morda komu zavidamo ali z njim tekmujemo, ampak to nas nikoli ne bo osrečilo, ker resnično osrečuje to, da smo izraz sebe in delamo z radostjo ter nadgrajujemo sebe. In nikoli dva človeka ne moreta imeti povsem istih radosti. Drugi nam lahko služijo kot navdih in meni velikokrat. Učim se iz njihovih zgodb, padcev, šibkosti in zmagoslavij in zaradi mnogih zgodb danes uspešnih in srečnih ljudi, vem, da sama zmorem napisati svojo uspešno zgodbo. Ampak o čem, kako, pa je moje… To ne pomeni, da ne obstajajo vzporednice z nami in drugimi, da s kom nimamo podobnih talentov, pa vendar je način, kdaj in kako bomo to udejanjili, samo naš… In to je lepota bivanja. Podobni smo si, a hkrati tako zelo različni.

In če sem začela s telesom, naj z njim zaključim. Enako je s telesi. Podobna, a hkrati različna. Vaše telo morda ne bo nikoli takšno kot je telo neke znane manekenke ali ženske/moškega, ki vam morda služi za navdih. Morda pa mu je lahko zelo podobno. Če ga najprej vprašate, kako si sploh želi izgledati in kaj bi bilo potrebno, da postane takšno.

Vedno sledite sebi… V poslu, v življenju, v odnosih, pri telesu… Lahko je to, kar ste vi in kar vas radosti nekaj, česar ni, nima in ne dela nihče. Še toliko boljše! In četudi vas radosti nekaj, kar se zdi, da dela že vsak drugi, vseeno sledite sebi, ker nihče ni vi in čeprav boste delali podobno, nikoli ne boste delali isto!

Za vse je dovolj! Vsak je lahko najboljši v svoji disciplini, v disciplini biti JAZ, nihče pa ne more biti uspešen vedno in povsod – sploh ne ko se primerja z drugimi. Lahko pa si vsak dan boljši ti, kot si bil včeraj. In to je tisto kar zares šteje, kajne?