V tem prazničnem času, ki je zelo radodaren z raznimi darili, srečanji in veseljem, se je v moji bližini zgodila tudi smrt dveh meni znanih ljudi. Na smrt že dolgo ne gledam kot na nekaj tako zelo groznega, kot večina, ker verjamem, da je samo prehod in smo energija. Energija pe je neuničljiva. Pa  vendar kadar te doleti smrt bližnjega, ni lahko. Ni lahko, ker gre lahko z njim del tebe in del tvojega življenja… Nastane praznina. Morda začneš žalovati za vsem, kar bi lahko naredil in izrekel v času njegovega življenja, pa je sedaj prepozno. Morda bi bil več z njim. In predvsem drugače.

Morda nas to opomni na našo minljivost, na katero iz dneva v dan pozabljamo. Živimo, kot da ima to življenje tisoč let. Kot da imamo še ogromno časa. In kaj če ga nimamo?

Prazniki so mi všeč, ker se morda malce bolj potrudimo za kakšno srečanje, smo morda več skupaj, se bolj zabavamo, več pogovarjamo in si vzamemo več časa drug za drugega kot sicer. Tudi daril se ne branim, čeprav se mi zdi, da so v največje veselje malčkom, ki še verjamejo v Božička. Opazila sem, da je FB cel december poln raznih obdarovanj, eno obilje daril je okrog nas in to me je napeljalo k razmišljanju, kaj je v življenju v resnici vredno. Kaj je pravo darilo?

Življenje samo je največje darilo. Neko obdobje sem vsako jutro, ko sem se zbudila, rekla: »HVALA, ker sem živa« in vsak večer, preden sem šla spat: »HVALA, za še en dan«. Zahvalila sem se, da so živi in zdravi tudi meni vsi moji dragi in ljubi ljudje. Zjutraj sem tako vstala srečna in hvaležna ter v  takšni energiji sem šla tudi spat. Ali veste, da je zelo pomembno s kakšnimi mislimi gremo spat in s kakšnimi se zbudimo? To nas namreč spremlja v spanju in skozi celoten dan. To prakso sem zopet obudila.

Kaj ni zanimivo, da v angleščini »present« pomeni sedanji čas, biti prisoten, hkrati pa pomeni tudi darilo? Ali ni največje darilo, ki ga lahko damo nekomu naša prisotnost? Ali ni to tisto, kar najbolj osreči naše otroke, partnerje, starše, prijatelje, stranke in hkrati nas same?

Želim si, da bi vsi bili bolj živi, bolj v zavedanju in bolj prisotni. Da ne bi hiteli iz dneva v dan kot da smo na avtopilotu – kot robotkoti smotkoti. Roboti so programirani. Nimajo svoje iskrice unikatnosti. Nimajo svoje posebnosti. Po istem kopitu so. Zakaj bi bili vsi po istem kopitu in z istimi programi, ki nas sploh ne radostijo?

Zakaj si ne bi med letom, ko ni praznikov, vzeli več časa za svoje bližnje, bili resnično z njimi, jih poslušali, gledali, se z njimi igrali, zabavali, pekli piškote, delali večerjo, imeli več skupnih večerij in kosil…? Si podarili darilo, če nas in naše bližnje to osreči? Zakaj je to skrčeno samo na čas praznikov? Zakaj ne bi vsak dan praznovali? Preprostega dejstva, da smo živi?

Ne bomo živeli večno. Enkrat nam zmanjka dni za pražnje obleke. Pa svečane kozarce.

Zmanjka nam dni za vse naše sanje in upe. Čas za akcijo in za tisto, o čemer hrepenimo, je sedaj. Škoda je časa za zamere, sovraštvo, slabo voljo in skrbi. Ne prinesejo nam namreč nič dobrega.

Izberite življenje. Vsak dan!

 

Zate sem pripravila PRIROČNIK
7 navad za več radosti

Darilo ob prijavi na e-novice!

Hvala, v kratkem boste prejeli darilo.