Tak pesimističen naslov je, kajne?

Meni je žal, ampak veliko tega je v svetu… Kot že napisano, sem večni optimist, a se kljub temu zavedam pasti afirmacij in pozitivnega razmišljanja. Sledim temu, z zavedanjem, da je potrebno še s čim drugim obračunati, da to lahko dejansko deluje nam v prid, nam je v veselje in nam kreira več radosti in lahkotnosti v življenju. Ampak ne morem samo rožic sadit. Ker realno stanje v svetu, v Sloveniji se mi ne zdi tako lahkotno, zabavno in radostno. In moj namen ni pisati samo o tem, kako je vse lepo, če ni.

Ja, res je, da je lahko meni v mojem svetu lepo, čeprav nekomu drugemu, ki živi na istem ozemlju, morda samo par metrov stran od mene, ni. Lahko sva celo v istem prostoru, ampak živiva v svojem svetu, v svoji realnosti. Več različnih realnosti obstaja v istem prostoru. Kakšna je moja realnost, je odvisno od mene. Kakšna vaša, od vas. Ampak vseeno si želim, da bi vsi živeli lepo, srečno, zadovoljno in zakaj si tega ne izbiramo vsi?

Zato, ker smo kupili, da je težko, da se ne da, da moramo biti resni, zateženi, da moramo hoditi v tako in tako službo, da morajo naši otroci to, bla, bla, bla, bla…

Vse lepo in prav, če vas to osrečuje… Samo vidim, da velika večina ljudi živi na pol. Ne mislim, da bi morali biti vedno veseli, dobre volje, polni energije, ampak mislim pa, da bi lahko bolj polno živeli. Tako kot ustreza nam. Tako, da nas delo polni. Tako da je delo lahkotno in zabavno. KAAJ? Ne, to pa že ni res. Delo mora biti resno. Pa izčrpavati nas mora. Pa 12 ur na dan moramo delati. Pa na koncu si še dostojne plače ne zaslužimo. Pa otroci morajo imeti vsi petke v šoli. Pa vsi morajo imeti sto dejavnosti. Pa starši jih morajo po utrujajočih službah voziti 3x tedensko na dejavnosti… Pa… bla, bla, bla…

Ja, lahko živite tako… In če mislite, da je to edina možnost, potem je.

Če mislite, da obstajajo še druge možnosti in po njih sprašujete, pa se vam bodo odprle.

Moja mami je rekla, da me ne bo vsak dan vozila v Ljubljano na treninge, ko bi se lahko profesionalno začela ukvarjati s kotalkanjem in drsanjem. In prav je imela. Me je pa vozila na ritmično gimnastiko 2x na teden. Nekaj časa. Pa na plesne. Dokler nisem bila dovolj stara, da sem šla na bus. Mislim, da je to bilo v petem razredu.

Osebno nisem prišla životarit. Pa tudi ne bom se odpovedala svojim strastem zavoljo drugih. Ko se odpoveš temu, kar te polni in veseli, se odpoveš življenju… In naši otroci ter partnerji ne potrebujejo zdolgočasenih živih mrtvecev. Tudi sama sem kar nekaj čas potrebovala, preden mi je kapnilo. Saj, nekje v globini to vem ves čas, samo nekako ni bilo ob meni ljudi, ki bi mi znali pokazati drugačno pot. Sedaj so. Ker sem po tem spraševala.

Vprašaj in dano ti bo. Po čem pa vi sprašujete?

Zora vsak dan pride… Če imaš to srečo, da se zbudiš… In dokler se, je vsak dan priložnost, da se odločiš ŽIVETI drugače.